Obiskali smo konvencijo Na meji Nevidnega
Začetek oktobra je popestrila odlično organizirana konvencija ljubiteljev znanstvene fantastike NMN, ki smo se je z našo stojnico udeležili tudi mi. Znašli smo se v sobi z našimi najljubšimi filmskimi junaki, pa tudi z njihovimi zlobnimi nasprotniki. Kako se je trenutek napetega suspenza končal?
Jutranje sonce je svetilo nad staro tobačno tovarno v Ljubljani, ko smo s svojim igro-mobilom pripeljali kopico družabnih iger in igrač in začeli s postavljanjem stojnice. Meje nevidnega nismo prestopili prvič, temveč že leta poprej, zato vemo, da so med obiskovalci veliki poznavalci iger, filmov in literature in veselili smo se, da srečamo stare prijatelje. Na našo grenko razočaranje v futurističnem svetu onkraj vidnega še nihče ni iznašel stojnice, ki se postavi s pritiskom na gumb, zato so jutranjo zaspanost z naših vek sprale drobne kaplje znoja.
Okrog nas se je pusta, siva soba postopoma spreminjala v bazar, na katerem so med seboj trčile domišljije velikih umov. Mimo nas so se sprehajali Tolkienovi poslaniki in se pozdravljali z Lucasovimi izumi, medtem ko so se ogromni širokoramni ogri postavljali pred trojico Lovecraftovskih medicinskih sester. Razmere, v katerih obiskovalec potrebuje maksimalno zbranost, da zna ločiti halucinacijo od resničnosti. Na uho nam je okrog poldneva prišla novica, da se bodo vsi te liki med seboj tudi spopadli in s skrbjo v očeh smo se spogledali, a kot skromni, nedolžni in popolnoma človeški popotniki skozi čas in prostor smo upali, da v tem obračunu nihče ne bo zahteval naše krvi.
Da bi pregnali zle misli, smo se sprehodili skozi prostor in se najprej pozdravili s prijatelji iz društva Igrolog, ki so na desetih mizah igrali namizne igre. Mize so bile polno zasedene, zato smo se dogovorili, da jih bomo obiskali na kakšnem izmed njihovih dogodkov, ko bomo imeli več časa. V sosednji predavalnici smo naleteli na zanimiv prizor, v katerem sta se priljubljena podcasterja Pižama in Anže Tomič mečevala z gospodom, ki je očitno vedel, kaj počne, onadva pa ne. Na srečo je snemanje oddaje Glave, še preden bi kdo ostal brez nje, prekinila gospodična, ki je skrbela za program v predavalnici in napovedala predavanje o izdelavi kostumov in make-upa za izdelavo fantazijskih mask.
Bližalo se je popoldne in tudi japonska čokolada iz zelenega čaja, ki smo jo kupili na eni izmed stojnic, nam ni pomagala dvigniti razpoloženja, saj smo bili ves čas v pričakovanju bitke epskih razsežnosti. Nekoliko nas je potolažila le družina ninja želv, ki se je oglasila pri nas in ko smo videli pogum v očeh malega Michelangela, Donatella in Leonarda, smo se tudi sami nekoliko pomirili. Medtem se je naša miza vedno bolj praznila in kot vsako leto poprej smo bili veseli, da igranje družabnih iger postaja vedno bolj priljubljen hobi.
V hrupni vrvež je zarezal zvok preizkušanja mikrofona, ki je napovedoval začetek spopada. Trije glumači iz Kuda Kiks so se postavili na oder in uprizorili zelo zabavno predstavo, polno spontanih domislic, vendar pa smo vedeli, da gre zgolj za zatišje pred nevihto – za zadnjo noč slavja in brezskrbnosti, preden se bogovi vojne spustijo v dvorano. In res kmalu je sledil poziv k boju. Okrog odra se je zbrala množica in nismo vedeli, kaj naj pričakujemo. Dvoboj? Linč?
Med prvimi je na oder stopil Legolas in množica okrog nas ga je pozdravila z odobravanjem in občudovanjem. Prijel je puščico in lok v roke in pomeril prav proti nam. Kar stisnilo nas je in očitno je prepoznal naš strah, saj je usmiljeno izpustil orožje. Množica mu je še enkrat zaploskala in odkorakal je z odra, nam pa se je odvalil kamen. Sledil mu je Wolwerine, s prepoznavno cigaro v ustih in usnjeno jakno. Tudi on se je zgolj postavil na oder, množica mu je zaploskala in prišel je nov lik. Hej, morda pa ta spopad vendarle ne bo krvav in grozen, kot smo si ga predstavljali … Uro in pol kasneje je žirija razglasila zmagovalce za najboljše kostume in upravičeno je slavil Legolas, za katerega smo stiskali pesti – po tem, ko nam je pokazal svojo mehko plat srca.
Ob osmih zvečer nam po tem čustvenem vlaku smrti ni preostalo drugega, kot da se s to pestro druščino in kopico starih, ter novih prijateljev, odpravimo na pivo. In taverna je izgledala kot tisti slavni prizor iz Vojne zvezd. Naslednje leto pa spet, dragi fantazijski sopotniki.