Tradicija veleva, da se enkrat v aprilu po vsem svetu “združi” čim več igralcev namiznih družabnih iger in na ta dan organizira igralne dogodke. Mednarodni Tabletop dan je letos potekal na zadnjo aprilsko soboto. V Ljubljani je po snežnih presenečenjih v preteklih dneh končno posijalo sonco, a se je vseeno v prostorih Poligona na Tobačni ulici zbralo okoli 250 ljudi. Slovence je pod igralno streho znova združilo društvo Igrolog, TojeTo-jevci smo bili na dogodku kot glavni pokrovitelj prisotni s stojnico iger.

Cel dan igranja je pomenil, da so si obiskovalci vseh starosti lahko izposodili prek 200 različnih družabnih iger, čisto vsako od njih pa jim je na njihovo željo lahko tudi predstavil in razložil en od ducata Igrologovih demonstratorjev. Popolna storitev torej!

Navdušeni so bili najmlajši obiskovalci – “otroška” demonstratorska ekipa je usklajeno delovala, tako da so jim starši z veseljem prepustili malčke in odjadrali po svoje igrat.

Nekateri so nove igre preizkušali v dvoje, spet drugi so se zabavali v večji druščini.

Kopica nagradnih žrebanj je omogočila, da so obiskovalci kar nekaj iger, ki so jih odigrali, tudi odnesli s seboj domov.

Celodnevno igranje za nekatere ali par uric zabave dopoldne ali popoldne je vsem obiskovalcem (pre)hitro minilo. Večerni zaključek je za mnoge prišel prezgodaj, saj so si želeli odigrati še več iger iz obsežne knjižnice. No, pa saj bo še čas. Tiste, ki jim je do enakega druženja čez eno leto predaleč, smo namreč vsi skupaj povabili na dvotedenske ali mesečne dogodke, ki jih organizirajo Igrologi v Poligonu, Kinu Šiška ali v Savskem naselju. Za vse ostale pa tukaj še spomin na dve letošnji legendarni tekmovanji, ki se ju je skupaj udeležilo kar 80 obiskovalcev….

Reportaža s turnirjev

Pitchcar

Prvi vrhunec dneva, turnir v dirkalni igri Pitchcar, se je zgodil že zelo kmalu. Točno opoldne je v kotu dvorane, okrog ogromne mize, na katero so svetili sončni žarki, začelo vršeti od pričakovanja. Tam se je bohotila veličastna grand-prix proga, polna zavojev, pasti in šikan. Prava lepotica tudi v svetovnem smislu, ročno izdelana s strani goriških navdušencev nad to igro frcanja lesenih ploščkov.

32 dirkačev, pripravljenih na adrenalinski boj, se je zbralo in prisluhnilo pravilom, ki so narekovala povsem preprosto igro: frcni plošček, ostani na progi, prehiti nasprotnika. Kako zelo ohlapna so bila, dovolj zgovorno pove podatek, da je bilo zbijanje sotekmovalcev dovoljeno in celo zaželjeno. Prva skupina osmih bolj ali manj krvoločnih voznikov se je pognala na progo – najprej v kvalifikacijski vožnji, v kateri so bili na progi sami, nato pa se je zgodila čisto prava dirka (manjkal je le komentar Mirana Ališiča).

Priti na cilj prvi se sliši zelo preprosta naloga, a proga je bila tako ozka in zavita, da so bili izleti iz proge stalna praksa. Po drugi strani je težavnost proge poskrbela za nekaj izjemnih potez – med drugim tudi za neverjetno vožnjo po robniku ovinka in spektakularen obrat ploščka v zraku za 360 stopinj. A vendar se je izkazalo, da bodo lahko celoten krog kvalifikacijske proge v predvidenem času prevozili le redki tekmovalci (na koncu med 32 le eden). Zato je za uvrstitev v finale štela končna uvrstitev ob izteku časa – in priča smo bili nekaj zelo napetim, celo milimetrskim odločitvam.

Iz vsake vožnje sta v finale napredovala 2 tekmovalca. Finalna proga je bilo krajša, zato je bilo prostora za prehitevanja manj, izbijanja so bila bolj pogosta in na trenutke že prav brezsramna. Videli smo kar devet izmenjav v vodstvu, vse do zaključka, ki je bil prava posebnost. Tekmovalci so morali svoj plošček pognati čez skakalnico in pristati na zelo ozki ploščici. Prav zaključni panterski skok je Mateju, ki je skozi celotno tekmovanje pokazal največ spretnosti in zagnanosti, prinesel končno slavje in privlačno nagrado. Predvsem pa si je prislužil lovoriko najhitrejšega namiznega igralca v mestu, ki mu je do naslednje, zdaj že tradicionalne prireditve, ki gre ob bok Monacu in San Marinu, ne more vzeti nihče.

Codenames

Še preden se je slavje dobro poleglo, smo se že preselili na drug konec dvorane, kjer se je ob pridušenih zvokih jazza pričel drugi tekmovalni vrhunec dneva – turnir v igri ugibanja besed Codenames. Gre za ekipni spopad, ki ga vodita dva kapetana ekip, ki poizkušata s kar se da malo namigi soigralcem pokazati pravo kombinacijo asociacij med 25 naključnimi pojmi, ki ležijo na mizi. Vendar pa naloga ni tako preprosta, saj lahko vsako potezo uporabi le eno besedo in pove koliko pojmov se nanaša na njo “npr. sadje 3”, zato sotekmovalci pogosto zadanejo ploščico nasprotnikov ali pa celo prepovedano besedo, ki prinese takojšen poraz (t.i. “morilec”).

Vzdušje v zraku pred pričetkom je bilo podobno tistemu iz tekmovanja za črkovalno čebelico in Malimi sivimi celicami – 12 ekip s po tremi tekmovalci se je v različnih kotih prostora ogrevalo in preizkušalo igro še pred prvim uradnim dvobojem. V uvodni fazi četrtfinala in polfinala se je pokazalo, da pritisk turnirja vpliva na igralce do te mere, da so igrali zelo previdno igro in pogosto na svoj namig navezovali le en iskani pojem. Defenzivna taktika se na dolgi rok ni obrestovala, saj so bili kljub previdni igri pogosti vzkliki “Vidiš! Sem ti rekel/-la!”, kar je najbolje izkoristil pogumni finalni trojec. Za spremembo od klasičnih tekmovanj so se namreč v finalu srečale kar tri različne ekipe.

Vlogo nosilca v finalu je prevzela ekipa Hišniki 1, ki jo – pozor – sestavljajo sama dekleta. Ta so s svojo neverjetno povezanostjo, ki je mejila že na nadčloveško intuicijo, do finala izgubile le eno samo, samcato rundo in v zaključni boj so tako vstopile v izraziti vlogi favorita. Vendar pa so morale za končno zmago prekositi navihano ekipo Srn in razborite Legende. Hkrati sta za mizo igrali dve ekipi, zmagovalec je ostal na mizi, ekipa je iz turnirja izpadla, ko je doživela drugi poraz.

Hišnice so že na začetku vzele v roko metlo in pometle konkurenco v kot, saj so si z dvema zaporednima zmagama ustvarile skoraj nedosegljivo prednost. Srne so se tako, nekoliko boječe, v tretji rundi odpravile za mizo v položaju, ko so morale zmagati, če so želele ostati v igri za veliko lovoriko. Pa so si tudi v tem primeru zlata dekleta že takoj ustvarila veliko prednost – a glej ga zlomka, prav v zadnjem poskusu so po nesreči zadele kartico morilca, s tem pa je boj postal ponovno popolnoma odprt. Vendar so v peti, odločilni rundi, pomirile razgrete stavniške strasti in suvereno odpravile Legende z asociacijo “samorog”, ter tako ponosno vzdignile glavno nagrado – ki je bila, kako presenetljivo, izvod igre Codenames. Ob aplavzu preostalih ekip so si skromno čestitale in s tem je bil tekmovalni del mednarodnega dneva namiznih iger sklenjen.

Vrnili smo se iz enega največjih svetovnih sejmov igrač, ki je potekal v osrčju Bavarske. 17 obližev na nogah kasneje, ponosno poročamo kaj smo videli, kakšne novosti lahko kmalu pričakujete v trgovini in kaj nas je najbolj navdušilo.   

Noč je še. Avtocesta. Mnogo nje. Naposled garaža. Pisk vzvratnega parkiranja. Jutranji sprehod med kolosalnimi zgradbami. »Morgen«. Prikupno dekle na vhodnih vratih. Pisk skeniranja vstopnice. Gospe v natančno zlikanih kostimih. Gospodje v kravatah. Gospodje s kovčki. Gospod z velikansko plišasto opico v naročju. Ljudje, povsod ljudje in samo ena opica. »HALLE 1 – Soft toys«. Opice, povsod same plišaste opice! Vseh velikosti, vseh barv, tudi kričeče zelene. In, ne pozabimo, velikanski mamut. Nemogoče bi bilo pozabiti velikanskega mamuta.

To ni prizor iz Dalíjevih sanj. To je Nürenberg 2016.

Na odiseji, ki se je začela z neprespano nočjo, se je dvorana polna mehkih plišastih živalic zdela kot usodna skušnjava. Gruča siren, ki vabi k temu, da spočijemo glavo na nečem toplem in udobnem. Moramo se. Upreti.  Tu smo zato, da poiščemo nove pametne igrače! Urno nadaljujemo pot in skačemo iz ene dvorane v drugo.

Kot magnet nas k sebi povleče stojnica z miselnimi ugankami, ki so nam že dobro znane. Pyraminx, Gear Cube in Morph Egg, med njimi pa črno-bela neznanka, ki je nismo videli še nikoli prej. Prijazen gospod, ki nekoliko spominja na Dr. Browna iz filma Nazaj v prihodnost, z navdušenim glasom razloži, da gre za novost, ki bo zanimiva tako za začetniške reševalce, kot tudi za tiste, ki se bolj pogosto spopadajo z reševanjem miselnih izzivov, saj je rešitev vedno le štiri poteze stran, vendar pa je treba vedeti, katere so pravilne. Prav nič »prodajnega« ni v njegovem glasu, precej bolj spominja na dedka, ki želi vnučka navdušiti nad novim hobijem. In mu tudi uspe. Komaj čakamo, da bomo novo uganko lahko postavili na police v trgovini. Po tem, ko zapustimo stojnico, skočimo na Google in preverimo. Prijazni gospod je Uwe Meffert, izumitelj omenjenih ugank!

Navdihnjeni se odpravimo v dvorano inovacij, kjer svoje delo predstavljajo novinci v svetu igrač. Čudovito razsvetljena dvorana, skozi velikanska okna sijejo januarski sončni žarki. Male stojnice in babilonska zvočna kulisa, kjer na vsakem koraku slišiš drug jezik, med njimi tudi slovenskega. V očeh mladih razstavljavcev iskrica ponosa in upanja. Osrednji forum, na katerem poteka razprava o novih trendih v svetu igrač, glavna tema so »Train your Brain« igrače, kar nas zelo osreči. Moderna tržnica 21. stoletja deluje pomirjujoče, celo utopično.

Nazaj v realnost. Sosednja hala, v kateri se predstavljajo večinoma azijski proizvajalci, je polna  bleščečih objektov, za katere bi včasih težko razložili, kaj točno sploh so. Če bi morali vse skupaj opisati na kratko – bleščice in velikooka bitja. Navduši nas dekle, ki obvlada japonsko igračo kendama. Vendar pa se pri njej ne zadržimo dolgo, saj nas prežene močan vonj po plastiki, ki preveva celotno dvorano.

Pobegnemo k eni naših najljubših prostočasnih dejavnosti, k družabnim igram. Srečamo se s prijatelji iz francoskih založniških hiš Gigamic in BlackRock Games, ki nas založijo z vzorci novih iger. Predvsem zanimiva izgleda BlackRockova 10′ to Kill, kratka desetminutna igra, v kateri s pomočjo dedukcije poskušamo ugotoviti, kateri izmed likov je soigralčev morilec in se ga znebiti, preden se on nas. V Franciji je igra že pravi hit. Pri Gigamicu smo navdušeni nad deluxe verzijo iger Quarto in Quoridor, ki izgledata zares veličastno in dizajnersko. Tudi nasploh opazimo, da so francoske namiznice posebej lepo izdelane in so zelo po našem okusu. Posebno pozornost smo letos posvetili iskanju družabnih iger za otroke med 5. in 10. letom in smo zelo zadovoljni s tistimi, ki smo jih našli. Posebej nas je navdušila Junior različica igre Stone Age. Otroci se premikajo iz ene postaje na drugo in poskušajo nabrati pravo kombinacijo surovin, da bi lahko postavili kočo. Prvi, ki uspe postaviti vas s tremi kočami, pa je zmagovalec. Zelo preprosto in zabavno.

Kmalu se znajdemo pri stojnicah z nam priljubljenimi vrtavkami. Oglasimo se na stojnici avstrijskega Maderja – njihove izdelke dobro poznate iz naše trgovine. Njihova posebnost je ročna izdelava in poslikava, ki je, kot smo izvedeli precej zapleten postopek, ki zahteva strokovnjake z dobro razvito umetniško žilico. Predstavijo nam nove, prav posebne vrtavke, ki bodo izzvale vašo spretnost. Prva je elegantna dvonadstropna krasotica, druga pa paličasta vrtavka, ki jo s potegom kazalca med vrtenjem prekucnemo na glavo. Moramo se pohvaliti, da nekomu iz naše ekipe to uspe v prvo, kar požame vale občudovanja. Se že trudimo, da bo vrtavkanje čim hitreje postalo olimpijska disciplina.  Kar težko se poslovimo od enega najbolj gostoljubnih kotičkov na sejmu, ki za povrh še diši po lesu.

Na srečo nas kmalu potolaži stojnica, ki je pravzprav bolj umetniška galerija. Na stenah se bohotijo osupljive sestavljanke, mini puzzli in kalejdoskopi. Dizajn je prepoznavno katalonski, s čudovitimi barvnimi kombinacijami, nekoliko surealističnimi podobami in poln živahnosti. Pozdravi nas prijazni stric Xavi in ko nam pokaže še nekaj čudovitih vrtavk, smo odločeni – delček Katalonije bo kmalu tudi v naši trgovini.

Sejem je zares velikanski, razteza se kar čez 12 dvoran in v vsaki je na tisoče igrač. Zato je izbrati zmagovalca zares težka naloga. Toda, ko se srečamo s prijatelji iz Wabe, ki izdelujejo Kinetični pesek, dvoma ni več. Njihova novost, Mad Matter, je zares odštekana masa, ki nas zasvoji takoj, ko jo primemo. Čarobna snov, ki je lahko tako kompaktna, da jo zbijemo v trdo žogico, ali pa se razvleče kot čigumi (in izgleda, kot da je nikoli ne zmanjka), je znanstveni fenomen, sestavljen iz mikroskopskih keramičnih kroglic in polimerov. Struktura je podobna testu za kruh, prednost v primerjavi s peskom pa je ta, da lahko z njim oblikujemo bolj kompleksne strukture. Seveda pa je obenem tudi varna za malčke.

Nazadnje se ustavimo pri britanskih žonglerskih prijateljih in pri njih naročimo novo pošiljko rekvizitov. Dva razposajena fanta, ki spominjata na brata Rona Weasleya, nas zabavata s svojim enournim stand-up showom, vrhunec katerega je žongliranje s petimi žogami hkrati. Med drugim izvemo, da sta skoraj zanetila hud evropski spor, saj sta nemškim obiskovalcem sejma ponujala Wertherjeve bonbone in trdila, da so britanski. Zakaj? Ker se jima je znana reklama z dedkom zdela tako tipično angleška.

Polni dobrih vtisov, a utrujeni, se usedemo okrog našega »meeting pointa« v osrednji hali. Na udobnih kavčih stegnemo noge od sebe in opazujemo nežno pljuskanje ribnika, v katerem mimo nas plava stotina gumijastih račk. Vsaka je drugačna od prejšnje. Mimo ribnika hodijo gospe v kostimih. Gospodje v oblekah. Gospodje s kovčki. Podobni so si. Počasi se prostor zoža. Zbudimo se v Ljubljani.

Prejšnjo soboto smo sodelovali pri praznovanju Mednarodnega dneva namiznih iger, ki ga je v Ljubljani že drugič organiziralo društvo Igrolog in za vse, ki niste mogli priti, smo pripravili kratek pregled dogodka.

Preberi več →